Raziskava vpliva videoiger na igralce (spet)

Raziskave na temo negativnih vplivov videoiger na njene igralce še kar dežujejo. Raziskovalci na tem področju so ugotavljali vse mogoče; da masivne večigralske spletne igre povzročajo dejansko odvisnost, da igranje dirkaških iger povzroča prehitro vožnjo na pravih cestah, da nekatere igre povzročajo celo paranojo, itd.

Tokratna raziskava, objavljena v reviji Psychology, Crime & Law, se je osredotočila na zdaj že klasično vprašanje, kako/če nasilne igre vplivajo na igralce. V "testiranje" so vključili 115 fantov in 15 deklet s povprečno starostjo 14 let, pred igranjem raziskali osebnostni profil in jih za 20 minut posedeli pred računalnike, naložene s Quake II. Zakaj prav starosto Quake 2 ne vemo. Ko je bila igralna seansa končana, so s posebnim postopkom izmerili, kako jezni so zdaj ti otroci.

Po končni analizi podatkov so ugotovili, da 77 odstotkov otrok ni bilo nič manj, niti nič bolj jeznih kot pred igranjem. 8 odstotkov jih je igranje celo nekoliko pomirilo, medtem ko je 22 odstotkov udeležencev po dvajsetih minutah v sebi zabeležilo kar dvakrat višjo raven jeznoritosti, kot pred igranjem, ko je bila ta raven v mejah normale. 

Te številke so raziskovalcem povedale, da se igralci v njihovi raziskavi delijo na dve skupini: stabilne osebnosti in osebnosti, ki so dovzetni na vplive iger. Ugotovili so tudi, da se pogosto jezni ljudje po igranju pomirijo, mirneži pa nekoliko razjezijo.

Izsledki pričujoče raziskave za spremembo dejansko zvenijo logično - so ljudje, ki jih igranje iger ne bo ganilo in ljudje, ki jih bo. Precej samoumevno. Vendar ta ugotovitev še vedno nič ne pove o povezavi med nasilnimi igrami in resničnimi nasilnimi dejanji. Če obstaja, to pomeni, da se dovzetneži iz teh izsledkov delijo še na dve skupini: na tiste, ki se malček razjezijo ter se nato ohladijo in na tiste, ki se razjezijo, ostanejo jezni, gredo na ulice in naredijo neumnost. Takšni ljudje so že načeloma jezni (in še marsikaj drugega), za kar so pa, po našem skromnem mnenju krivi starši/vzgoja, bližnja okolica in splošna družbena klima. Faktorji skratka, ki se jih ne da preprosto izmeriti, kar pa pomeni, da so tovrstne raziskave že v samem štartu obsojene na nezadovoljive rezultate in da so posledično vse politične obsodbe na račun videoiger navadno nepremišljeno klobasanje.