Preverite, zakaj se NE prenesete na posnetkih?

Spadate med tiste, ki se ne morejo videti na slikah, filmih ali poslušati svojega posnetega glasu? Ste kdaj hoteli narediti »gasilski posnetek« skupine prijateljev, da bi shranili spomine na ljub ali zanimiv dogodek, pa se je v skupini pojavil kdo, ki se ni hotel fotografirati? Ste hoteli večkrat fotografirati koga, pa ste vedno ujeli le njegov nerazpoloženi obraz? Imate na družbenem omrežju profilno sliko s sončnimi očali?

Brez panike. Težava ni v vaši samopodobi, slabi volji ali celo psihični motnji. Ne boste verjeli, ampak za težavo je kriva – tehnologija. Zakaj je tako, boste izvedeli, če boste prebrali članek do konca.

Pred časom je na družbenih omrežjih krožila silhueta vrteče deklice. Če si jo pozorno opazoval, se je enkrat vrtela v desno, drugič v levo in obratno. Bolj ko si jo opazoval, bolj je menjavala smer vrtenja. Uradna razlaga je bila ta, da opazovanje vrtenja naši možgani preklapljajo z leve na desno polovico in obratno. Bolj zanimivo kot uradna razlaga pa je bilo dejstvo, da nam možgani »obratujejo« brez naše volje. Nismo namreč mogli vplivati na to, ali naj jo spremljamo z levo ali desno polovico možganov. Vse se je dogajalo samo od sebe, podzavestno.

Kaj ima naša nemogoča slika skupnega z vrtečo plesalko? Naše možgane. In seveda tehnologijo. Plesalko je prikazovala tehnologija, nas na sliki pa tudi.

Pojdimo v zgodovino v leto 1968. Takrat je ameriški psiholog poljskega rodu Robert B. Zajonc (https://goo.gl/1wcNpl) naredil precej zanimiv poizkus, pri katerem je ugotovil, da ljudje vzljubimo tiste opazovane vzorce, ki jih vidimo največkrat (Mere Exposure Effect). Ker nisem psiholog, ne bom razlagal podrobnosti, lahko pa si jih preberete in poiščete sami kje v »svetovnem umu« (https://goo.gl/mMNDMx). Ste v srednjih letih in hranite plišasto igračko iz mladosti? Za spomin na mladost? Mogoče … Bolj verjetno pa jo hranite zato, ker jo imate radi preprosto zato, ker ste jo opazovali in jo še vedno opazujete vsak dan.

V naslednjih stavkih boste izvedeli, zakaj se »nočete videti«.

Prepričan sem, da se vsako jutro in vsak večer zazrete v samega sebe v kopalnično ogledalo. Vsako jutro, vsak dan in zelo verjetno tudi vsakič, ko obiščete toaleto. Se pravi, da svoj obraz opazujete večkrat dnevno. Toda! To počnete šele od časa, ko so izumili ogledalo in je ogledalo postalo uporabna splošna ljudska dobrina. Večkrat, ko ste se opazovali, bolj ste si po Zajoncevi teoriji postajali všeč. Vendar pozor – ne govorim o narcisizmu, ki je popolnoma nekaj drugega.

Tako pogosto opazovanje v ogledalu samega sebe človeška vrsta še ni doživela. S tem je začela šele par stoletij nazaj. Kje je zdaj tu težava? Ne navsezadnje nam nadzor nad videzom rešuje vrsto težav.

Težava je prav v tako imenovani zrcalni sliki. Naša resnična leva stran je v zrcalu na desni in naša desna stran je v zrcalu na levi. Se pravi, da smo se navadili, navdušili in vzljubili našo lastno zrcalno sliko! Ne našo sliko, pač pa našo obrnjeno sliko.

V naslednjem koraku si lahko ogledamo našo pravo sliko, ki jo naredi naš pametni telefon. Groza! In blagor tistemu, ki zmore narediti selfie. Po Zajoncu smo se tako privadili na svoj obrnjen obraz, da naš pravi obraz sploh ni resničen. Zato ga tudi nočemo videti na fotografijah in filmih.

Ne, ni težava v naši psihi in z nami ni nič narobe, samo naši možgani delujejo po tem sistemu. Če brskate še naprej po »svetovnem umu«, si lahko preberete, da niti nismo edina biološka vrsta s to karakteristiko. Morda so to posledice lastne evolucije, ki nam je s tem omogočila ohraniti tisto, kar nam je bilo največkrat najbližje, in nam je ta lastnost pomagala pri preživetju in ohranitvi lastne vrste.

Vse lepo in prav, ko smo ravno izvedeli, zakaj se obnašamo tako, kot se. Ste se pri tem mogoče rahlo zgrozili, ker vam tega niso povedali učitelji, ampak vam je to povedal »svetovni um«, ki je poleg tega, da ga sestavljajo dobre tri milijarde ljudi – kar v binarni obliki?

Kot rečeno, če smo malo potolaženi, pa zagotovo nismo potolaženi v celoti. Morda bomo lažje sprejeli mirujoče slike, filmski posnetki nas samih pa nam zagotovo še vedno ne bodo všeč. Ste se slišali? Da, to je bil vaš glas. Približno tak, kot ga imate v resnici, in ne tak, kot mislite, da ga imate. Ponovna težava zaradi tehnologije, ki pa jo seveda lahko spremenimo tudi v korist.

Kje je tu izvor težav? Tokrat je vir v vaših obraznih kosteh. Zvok namreč potuje po različnih medijih različno. Na kosteh pušča vibracije, ki jih zaznava vaše uho in kombinira z vibracijami zvoka, ki prihaja po zraku (http://goo.gl/jkdtD7). Verjemite, sebe ne boste nikoli slišali, kot vas slišijo drugi okrog vas. Slišali se boste šele, ko si boste ogledali svoj lasten videoposnetek (https://youtu.be/uvosNz0Xq7g).

Zelo čuden prizvok ima stavek, da smo samega sebe videli in slišali šele, ko smo razvili ustrezno tehnologijo. Vendar je hudo resničen. Med brskanjem po »svetovnem umu« sem naletel na neki forum, kjer je bila neka gospa na koncu s svojo samopodobo, živci in koncentracijo. Ko je ugotovila, da ona nikakor »ni« tista, ki je na posnetkih, je ugotovila tudi, da je zapadla v duševne travme. Začela je izgubljati vero vase in v svojo podobo. No, namesto da bi plačevali drage psihologe, ki bi nas za naš denar samo poslušali, nam rešitev in odgovor brezplačno pošlje neverjetna kibernetska naprava, ki nam omogoča, da spoznamo sebe, in za katero lahko le upamo, da ne bo nikoli upravljala nas same.

Avtor: Matjaž Marussig, univ. dipl. inž. str.