Evropa razmišlja o digitalni suverenosti in kaj bi pomenil odklop od ameriške tehnologije

Predstavljajte si, da vam čez noč prenehajo delovati bančne kartice, dostop do spletnih trgovin in večina digitalnih storitev, ki jih uporabljate vsak dan. Ne morete nakupovati na Amazonu, ne morete opraviti mednarodnega bančnega nakazila, celo uporaba dolarja postane problematična. Za kanadsko sodnico Kimberly Prost to ni hipotetičen scenarij, temveč realnost.

ZDA so jo v času Trumpove administracije uvrstile na seznam gospodarskih sankcij, potem ko je kot sodnica Mednarodnega kazenskega sodišča sodelovala pri odločitvi o preiskavi domnevnih vojnih zločinov v Afganistanu, vključno z ravnanjem ameriških vojakov. Posledice sankcij je Prost opisala kot “paralizirajoče” – njeno ime se je namreč znašlo na istem seznamu kot teroristi, hekerji in vohuni.

Opozorilo za Evropo

Primer Prost je v Evropi sprožil širšo razpravo o digitalni in tehnološki odvisnosti od Združenih držav. Politični voditelji in zakonodajalci vse glasneje opozarjajo, da lahko geopolitični spori in nepredvidljive odločitve Washingtona močno vplivajo na vsakdanje življenje posameznikov in delovanje držav.

Belgijski vodja kibernetske varnosti Miguel De Bruycker je nedavno opozoril, da je Evropa “izgubila internet”, saj ZDA nadzorujejo velik del svetovne digitalne in finančne infrastrukture. Po njegovih besedah je danes skoraj nemogoče hraniti podatke izključno v Evropi, brez posrednega vpliva ameriških podjetij.

Politika se obrača k lastnim rešitvam

Evropski parlament je 22. januarja sprejel poročilo, ki Evropski komisiji nalaga, naj opredeli področja, kjer bi Evropska unija lahko zmanjšala svojo odvisnost od tujih ponudnikov. Po ocenah poslancev se EU in njenih 27 držav članic danes zanaša na neevropske države pri več kot 80 odstotkih digitalnih izdelkov, storitev in infrastrukture.

Čeprav glasovanje ni zavezujoče, se že kažejo konkretni premiki. Francoska vlada je napovedala, da bo v javni upravi opustila uporabo Zooma in Microsoft Teams ter ju nadomestila z doma razvito platformo za videokonference Visio.

Stare skrbi v novi preobleki

Razprave o digitalni suverenosti v Evropi niso nove. Že leta 2001 je ameriški “Patriot Act” po napadih 11. septembra omogočil obsežno nadzorovanje komunikacij, tudi v državah zavezništva. Leta 2011 je Microsoft priznal, da bi bil kot ameriško podjetje lahko prisiljen predati podatke evropskih uporabnikov ameriškim oblastem, dejanski obseg nadzora pa je postal javen šele leta 2013 z razkritji Edwarda Snowdna.

Današnje razmere so drugačne, a vprašanja ostajajo podobna. Digitalne storitve so postale bistvena infrastruktura, zato politične odločitve dobivajo neposredne tehnološke posledice.

Pritisk po odmiku od ameriške tehnologije se ne pojavlja le na ravni držav. Tudi posamezniki in tehnološki delavci pozivajo k iskanju alternativ, pogosto odprtokodnih rešitev. Nastajajo vodiči in platforme, ki uporabnike spodbujajo k zamenjavi storitev velikih tehnoloških podjetij z evropskimi ali neodvisnimi alternativami.

Novinar Paris Marx je denimo pripravil vodič za opuščanje ameriških tehnoloških storitev, podobne pobude pa ponujajo tudi spletne strani, kot sta switch-to.eu in European Alternatives.

Pogled naprej

Razprava o digitalni suverenosti razkriva temeljno napetost sodobnega sveta: tehnologija, ki naj bi povezovala in poenostavljala življenje, je hkrati postala orodje geopolitičnega vpliva. Evropske pobude za večjo neodvisnost od ameriške tehnologije so še v zgodnji fazi, a primeri, kot je zgodba Kimberly Prost, kažejo, zakaj ta vprašanja postajajo vse bolj nujna.

Vprašanje tako ni več, ali Evropa potrebuje več digitalne suverenosti, temveč koliko tveganja je pripravljena sprejeti, če tega ne bo dosegla.