Recenzija: SnowRunner - Death Stranding na kolesih

Čeprav v igri ni prometa in živih bitij je raziskovanje sveta pravi užitek.

Če je pojem "road trip" zadnje mesece v resničnem življenju postal popolnoma neuporaben, to ne velja za številne oblike eskapizma, ki so nam še ostale na voljo. Družbena omrežja tako preplavljajo duhoviti zapisi, kako prijetno se je v času izolacije zapeljati v GTA, da si človek zbistri misli, toda po vseh teh letih najverjetneje le še malokdo ni raziskal Los Santosa ter okolice. In ker pravo zadovoljstvo prihaja iz novih izkušenj, bo marsikoga razveselila vest, da je ponudba virtualnih avantur na štirih kolesih zdaj bogatejša za naslednik kultne igre Spintires. V digitalne in fizične trgovine je namreč prišel SnowRunner, nadaljevanje toplo sprejete "off-roadščine" MudRunner, ki pa kljub prekrasnemu svetu in dobri vožnji ni povsem antistresna izkušnja.

Blatna kopel
Najprej velja poudariti, da to ni dirkalna igra, temveč kompleksna simulacija vožnje, ki zahteva veliko potrpežljivosti in obilo iznajdljivosti. Kdor pričakuje tekmovalno arkadno izkušnjo, bo ob SnowRunnerju hitro izgubil živce. Zato pa bodo ob igri težko ostali ravnodušni tisti, ki uživajo v premagovanju neusmiljenega terena, četudi se na prvi pogled enostavne dostave včasih lahko zavlečejo pozno v noč.

Zimska idila
SnowRunner se v osnovi močno zgleduje po odprtosvetovnih akcijskih igrah, v katerih igralec prostran zemljevid odkriva z obiskovanjem razglednih stolpov. Lokacije vključujejo blatni Michigan, zasneženo Aljasko, ruski Tajmir in so napolnjene z vozili, prikolicami, modifikacijami ter opravili, ki prinašajo denar za nakup boljših terencev, tovornjakov in opreme. Naloge večinoma zahtevajo dostavo različnih stvari, vendar po zaslugi razgibanega terena, menjavanja dneva in noči ter osupljivih vremenskih učinkov ne delujejo pretirano monotono. Za nekaj frustracij pa sicer poskrbi nepraktičen uporabniški vmesnik v kombinaciji z neintuitivnim sistemom za opravljanje misij, ki zahteva ročno označevanje posameznih opravil pred prevozom. Če med vožnjo denimo naletite na prikolico, ki ni del trenutno aktivne naloge, je pred priklopom potrebno med ponudbo dela poiskati to specifično opravilo, preden bo igra zaznala, da želite opraviti dostavo iz druge misije. Zamudno in nadležno.

Boj z naravo
A bolj kot tovrstne dizajnerske hibe igralčevo potrpežljivost preizkuša nepredvidljiv teren, ki zahteva izbiro ustreznega vozila, prikolice, pnevmatik ter prilagoditev druge opreme za vsako nalogo posebej. Toda kljub še tako tehtnemu premisleku, le redke dostave minejo povsem brez zapletov. Dostikrat se je iz blata, vode ali snega možno izvleči s premišljeno uporabo vitla, medtem ko je včasih vrnitev v garažo pravzaprav edina rešitev. Na tem mestu bi igra manj izkušenim igralcem morda lahko ponudila mehaniko, s katero bi bilo mogoče čas zavrteti nazaj, kar pa bi izkušnji resda vzelo nekaj mazohističnega šarma.

SnowRunner je počasna, a hkrati izredno razburljiva "off-road" avantura, ki bo ljubitelje zahtevnih simulacij vožnje zaposlila za ure in ure. Žal pa jo malo nazaj drži nekaj slabih dizajnerskih odločitev in odsotnost kakšne olajševalne mehanike, s katero bi postala dostopna širšemu krogu igralcev.

Povzetek:

+ Privlačne pokrajine
+ Dovršena fizika
+ Osupljive vizualne in igralnostne podrobnosti

+ Kooperativno večigralstvo
+ Zajeten nabor vozil in opreme

- Neprijazen uporabniški vmesnik
- Na trenutke izredno frustrirajoča

Ocena: 7/10