3 razlogi, zakaj smo odvisni od pametnih telefonov?

Apple je pred kratkim predstavil letošnje iPhone – iPhone 8 in iPhone X – ki spet ponujajo zanimive novosti, orodja ter nove lastnosti. Istočasno Apple želi iz svojih trgovin narediti nekaj več, želi si, da bi okrog iPhonov nastala nova skupnost. Angela Ahrendts, vodja maloprodaje pri Applu, pravi, da bodo Applove trgovine dobile nova imena – “Town Sqaure” – in ljudje bodo lahko uživali v vrtovih, plažah, skupnih prostorih za druženje itd.

Težko pričakovani Applov dogodek je prek spleta v živo spremljalo več milijonov ljudi, okrog novih telefonov so se oblikovali internetni forumi, vsi mediji si dolgo časa pisali o tem itd. Torej, kaj je tisto kar ljudi pritegne pri teh telefonih? Zagotovo ti ni zgolj dizajn ali povezanost s skupnostjo. Izkušnja je veliko globlja, saj smo ljudje postali “eno” s telefoni.

V knjigi “Growing Down: Theology and Human Nature in the Virtual Age” se avtor Jaco J. Hamman sprašuje o tem, kako so telefoni naselili predele naših osnovnih človeških aktivnosti. V nadaljevanju vam predstavljamo 3 glavne razloge, zakaj tako obožujemo našte pametne telefone:

1. So del nas

Naše zavedanje samega sebe se začne že pred rojstvom, pravi razvoj našega “jaza” pa se začne po rojstvu. Takrat se najbolj povežemo s starši in šele kasneje s stvarmi – to je potem ta naš “podaljšani jaz”. William James, vodilni ameriški psiholog 20. stoletja, je bil med prvimi, ki je govoril o “podaljšanem jazu”. V njgeovi knjigi Principles of Psychology je definiral “jaz” kot vsoto vsega, kar človek označi za svoje, torej ne zgolj svoje telo in fizično moč, temveč tudi oblačila, hišo, ženo, otroke. Izguba katerekoli od teh stvari, ki spadajo pod “podaljšani jaz”, ki vključuje denar in ostale materialne stvari, lahko vodi v grozen občutek izgube. Samo spomnimo se, kolikokrat smo zajokali kot otroci, ko smo izgubili kakšno igračo na primer. Materialni objekti postanejo del nas, del našega “podaljšanega jaza”.

Telefoni igrajo podobno vlogo. Pomislimo samo na občutek, ki se zbudi v nas, ko ne najdemo telefona ali se nam recimo kar naenkrat pokvari. Zagotovo ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste začutili neke vrste tesnobo, ker niste našli telefona kajne?

Psiholog Larry Rosen je na California State University izvedel raziskavo, ki je pokazala, da 51% ljudi, ki so rojeni med letoma 1980 in 1990, izkusijo zmerno do visoko stopnjo živčnosti, ko ne morejo preveriti telefona več kot 15 minut. Zanimivo je morda tudi to, da odstotek precej pade – na 42% – za tiste, ki so rojeni med 1965 in 1979.

2. Nudijo nam občutek varnosti

Ne gre pa zgolj za podaljška nas samih, temveč pametni telefoni s svojimi igrami, aplikacijami in obvestili, postajajo in so v bistvu že postali ključen aspekt našega zavedanja samega sebe. Kako? Glede na psihodinamično teorijo, ki pravi, da se naša osebnost izoblikuje v otroštvu, avtor knjige trdi, da človekov odnos s tehnologijo odraža okolje, ki so ga naši starši oblikovali za nas v otroštvu. Okolje, po mnenju britanskega psihiatra Donalda W. Winnicotta, deluje na relaciji dotika, ki je ključen aspekt otrokovega spoznavanja okolja, hkrati pa je izjemno pomemben nenehen očesni stik.

Na enak način mi kot odrasli doživljamo dotikanje in pripadnost telefona. Tehnologija nam ponuja prostor, kjer smo lahko zadovoljni, se igramo in se počutimo žive – prostor, ki je prej pripadal staršem oz. skrbnikom. Ko držimo telefon, nas to spominja na trenutke intimnosti – pa naj bodo to trenutki iz otroštva ali odraslosti. Vsi hormoni, ki so značilni za stanje odvisnosti, igrajo na tej točki pomembno vlogo. Ti isti hormno v nas ustvarjajo občutek pripadnosti in navezanosti. Ko držimo telefon, dobimo po mnenju psihologov enak občutek, kot takrat, ko so nas starši ali skrbniki lepo gledali ali recimo pogled med dvema zaljubljencema. V besedah Applovega predstavnika Philipa Schillerja: “iPhone X se uči, kdo smo”.

3. Zadovoljo potrebo po produciranju in reproduciranju

Antropolog Michael Taussig nas opomni, da je va naši “sekundarni naravi”, da posnemamo in imitiramo, kopiramo modele in raziskujemo razlike, medtem ko postajamo oz. si želimo postati boljši. Telefoni nam pri tem pomagajo. Slikamo fotografije, manipuliramo z njimi, se vključujemo v diskusije, delamo sebke in komuniciramo z drugimi. S tem, ko si pišemo recimo SMS sporočila, tvorimo pogovore in skupnosti. Preko raziskovanja postajamo izobraženi, se učimo, tudi, če nam primanjkuje neke modrosti, se s tem raziskovanjem lahko močno “izboljšamo”.

Dejstvo, da 46% celotne rabe interneta zasedajo pametni telefoni, potemtakem ne sme presenečati kajne? Ta številka bi naj po mnenju strokovanjakov še zrasla, in sicer na 75% do leta 2021. Že res, da je ta druga številka precej velika, vendar samo poglejmo sebe, kje preživimo največ časa med brskanjem po internetu. Kot kaže nam je usojeno, da živimo z telefoni v rokah, da živimo z tehnologijo.

Kljub vsemu pa se še vedno zdi, da se ljudje moramo pokazati v živo, da bi zares naredili neko spremembo. Zelo smo lahko razočarani, če se omejimo na prostor in odnose, ki nam jih ponujajo telefoni ali “town square” prostori. Enostavno potrebujemo intimne odnose, kjer se lahko dotikamo drug drugega, kjer lahko nekomu pogledamo v oči in si fizično povemo kar nam leži na duši. Poleg tega potrebujemo prostore – nekateri bodo zagotovo na spletu – kjer lahko ustvarjamo globlje povezave, kjer lahko počivamo, se igramo in raziskujemo.

Torej, ko se bomo odpravili v trgovino po nov telefon, si ne bi bilo slabo zapomniti rek zgodovinarja tehnologije Melvina Kranzberga: “Tehnologije ni niti dobra niti slaba; niti ni nevtralna”.

Kot lahko vidimo knjga Growing Down: Theology and Human Nature in the Virtual Age pokaže predvsem ta psihološki odnos med ljudmi in tehnologijo, ki je po mnenju mnoogih tisti ključen, ko govorimo odvisnoti od pametnih telefonov. Vsak posameznik lahko pri sebi odloči, kako močno je odvisen od tehnologije, dejstvo pa je, da smo kot družba močno odvisni. Samo predstavljajte si dan ali pa celo uro brez telefona, računalnika, interneta, ali kakšnega drugega kosa tehnologije? Verjetno se ljudje sploh ne zavedamo, kako močno sm vpeti v tehnologijo in ravno to je stopnja, ko lahko začnemo govoriti o odvisnosti.