Komplet vodnega hlajenja EK-KIT-BASIC

Test

Komplet vodnega hlajenja EK-KIT-BASIC

Uvod
Visoke poletne temperature so bržkone pisane na kožo vsem počitnikarjem, tudi računalničarjem, le računalniki se z njimi ne bi strinjali. Tehnološki napredek v zadnjih letih pač ne pozna meja, razvoj drvi naprej. Delovni takti procesorjev, obrati trdih diskov se višajo, proizvajalci stremijo k temu, da iz svojih izdelkov izsilijo še zadnje atome moči. Prav zato smo priča številnim vročim procesorjem, katerim poletni čas zadaja dodatne udarce z visokimi temperaturami. In prav poletje je najboljši čas za ohladitev. Tudi našim mlinčkom smo privoščili malo vode, pardon, vodno hlajenje. Na daljši preizkus smo namreč dobili komplet vodnega hlajenja EK-KIT-BASIC. Gre za komplet vodnega hlajenja, katerega kot vstopni model v svet vodnih “užitkov” ponuja domači računalniški zanesenjak Edvard König. Za komplet, ki z vsemi pritiklinami stane dobrih 30 tolarskih tisočakov, se je zelo solidno odrezal. Mi smo ga sparili z vročim Athlonom XP 2500+. Berite dalje.

Kosovnica
Komplet vodnega hlajenja EK-KIT-BASIC je sestavljen iz naslednjih komponent:
1× EK-S, vodni blok za AMD/INTEL procesorje,
1× Titan TFD-12025M12B, 120-mm ventilator,
1× Hydor L20, centifugalna pretočna črpalka,
1× Black Ice Pro radiator za en 120-mm ventilator s priključkoma,
1,5 metra silikonske cevi premera 12/17,
1× Cevni PVC L priključek,
1× Cevni PVC T priključek,
1× Srebrna termalna pasta za procesor.

…in po njej.

Vodno hlajenje pred montažo…

Ostale uporabljene komponente:
– AMD Athlon XP 2500+ BOX
– ABIT NF7-S
– 256 MB DDR400 (CAS 2-2-2-5)
– 400W napajalnik
– 80 GB Maxtor HDD
– ATI Radeon 9500, 128 MB

Sestava

Vodni blok je čvrsto pritrjen…

EK-S je eden izmed prvih vodnih blokov Edi-jeve proizvodnje. Gre za utore v obliki spirale, od tu tudi ime. Primeren je tako za AMD kot Intel procesorje, pogoj za njega uporabo je le, da imamo v računalniku vgrajeno matično ploščo, ki ima okoli procesorskega podnožja navrtane luknjice za tovrstno namestitev vodnega bloka. Mi smo za preizkus uporabili ABIT-ovo “strupenjačo” NF7-S, ki je gostila procesor AMD Athlon XP 2500+. Edi v svojem osnovnem kompletu uporablja odlično pretočno in potopno črpalko Hydor Seltz L20, ki je zmožna pretočiti dorih 700 litrov vode v uri delovanja. Njena moč (črpalna višina) je tolikšna, da vodo lahko potiska do 135 cm visoko, torej jo brez skrbi namestimo nekam v bližino računalnika, če že ne premoremo dovolj velikega računalniškega ohišja za samo vgradnjo v notranjost računala. Najlepše pri omenjeni črpalki pa je dejstvo, da je pri svojem delovanju izredno tiha in tako ne moti slušno bolj občutljivih računalničarjev, med katere Šraufciger mojster prav gotovo sodi. K dobremu pretoku sodi še uporaba silikonskih cevi premera 12/17.

Še pogled s strani…

Naše mnenje je, da gre za odlične cevi za vodno hlajenje, saj omogočajo velike zavoje in odlično tesnjenje brez objemk. V kompletu je meter in pol dolga silikonska cev, ki si jo nato razrežemo po svojem okusu, z dolžino pa ne bo težav. Naslednji ključni faktor pri vodnem hlajenju je radiator. V osnovnem kompletu je priložen Black Ice Pro radiator, ki omogoča montažo 120-mm ventilatorja (priložen) za odvajanje toplote. Njegova rebrasta zasnova je solidna, hlajenje vode pa tudi. Za boljše rezultate bi veljalo poseči po večjih radiatorjih, morebiti tudi avtomobilskih, a gre našemu testnemu primerku v plus šteti dejstvo, da ga je moč vgraditi v vsako večje računalniško ohišje. V kompletu smo našli še par cevnih priključkov, ki pridejo v poštev, če uporabljamo več blokov (naprimer za severni most matične plošče ali procesor grafične kartice). V osnovnem paketu vodnega hlajenja ni priloženega rezervoarja za vodo, a smo to težavo hitro in elegantno rešili. Iz kuhinje je pač predčasno zmanjkala velika steklena posoda z bonboni. Svoje delo je opravila naravnost navdušujoče. Ko iz škatle vzamemo še srebrno termalno pasto za zagotavljanje ustreznega stika med površino bloka in jedrom procesorja, je le-ta prazna. Pogrešali smo le nekaj – navodila. Slednja sicer najdemo na spletni strani avtorja, a bi bilo priročnejše, če bi bila natisnjena in zložena skupaj s paketom. Tako bi celota dajala še boljši vtis. Tuja konkurenca je to že ugotovila.

Delovanje
Potem ko smo celoten komplet vodnega hlajenja vgradili na našo matično ploščo in ustrezno povezali, je pred preizkusom z vodo sledil še hiter pregled narejenega – tu pač ne gre biti površen, saj voda lahko trajno poškoduje računalniške komponente (če le pride v stik z njimi). Ker nepravilnosti nismo odkrili smo pognali črpalko. Sistem smo pri sobni temperaturi 26,5C pustili delovati dobrih 8 ur, tako da se je temperatura vode stabilizirala. Sledil je peklenski preizkus.

Ubogi Athlon ni vedel, kaj ga čaka, a je delo vseeno dobro opravil…

Da bi dodobra preizkusili zmogljivosti opisanega vodnega hlajenja in njegov potencial, smo v ploščo vpregli AMD-jev procesor Athlon XP 2500+ (Barton jedro). Nalašč smo izbrali enega slabših predstavnikov, ki ni bil pretirano dovzeten za navijanje. Namreč ob uporabi zračnega hlajenja ni zmogel niti stabilne meje 2,2 GHz (procesor sicer tovarniško deluje na 1,83 GHz), neglede na visoko voltažo 1,85 V in posledično visoke temperature (med 65 in 70C). No, Edijeva vodna posteljica je našemu Bartonu vseeno vlila nekaj dodatne volje do računanja.

Pri 2,2 GHz je procesor pridno delal na vsega 39C, kar je dobrih 20 stopinj Celzija manj od številke, ki jo je uspel držati procesorju priloženi zračni hladilnik (pa še to neuspešno). Šraufciger mojster je neusmiljeno povišal voltažo na 1,95V in dvignil frekvenco na 2,3 GHz. Sistem se je pobral, naložil operacijski sistem Windows XP Professional in preizkus stabilnosti se je lahko začel. Po dobrem popoldnevu utrujanja s programi Prime95, SuperPI ter 3DMark’03 je šef odločil, da je zadeva stabilna in da je napočil čas za naslednji korak. Prihodnjega dne je namreč bila na sporedu nova frekvenčna meja – 2,4 GHz. Za dosego nje, se je naša ekipa morala presneto potruditi, saj je testni procesor kazal resen odpor do priganjanja. No, visoka voltaža 2,1 V je junaku tudi te pomisleke odpravila in ga pripravila do resnega in natančnega računanja, oziroma premetavanja ničel in enic. Seveda je noro visoka voltaža ob visoki frekvenci delovanja puščala jasne posledice. Testni Athlon je hotel zgoreti, a mu je Edijev EK-S vodni blok to namero uspešno preprečeval. Da oddana toplota ni bila zanemarljiva pove tudi podatek, da se je temperatura procesorja povzpenjala k 50C. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kako je to mogoče, a glede na okoliščine temperature niso presenečenje. V praksi ima spiralni blok svoje omejitve, pa tudi sami smo z voltažo krepko pretiravali in tako procesorju bržkone skrajšali kak mesec delovanja. Ob ekstremnih navijanjih tako velja nasvet, da je priporočljivo nad vodni blok namestiti še en 8*8 ali 12*12 cm ventilator, ki poskrbi za še boljše hlajenje in tako temperature hitro padejo na sprejemljivo raven.

Proti koncu dneva smo dosegli tudi fizično mejo našega procesorja – nad 2.440 MHz enostavno ni bil pripravljen na nikakršno sodelovanje. Še vedno pa je ta številka dobrih 300 MHz višja od tiste, ki smo jo dosegli z zračnim hlajenjem. Skupaj smo torej procesorski takt uspeli povečati kar za dobro tretjino. To ni zanemarljiv podatek, saj so tradicionalni kupci kompletov vodnega hlajenja prav navijalci. Manjši delež odpade še na ljudi, ki si želijo tihega računala, kar pa komplet EK-KIT-BASIC nedvomno omogoča.

Hydorjeva črpalka se je izkazala za tiho in zmogljivo – ocena odlično!

Na zanesljivost delovanja nimamo nobenih pripomb. Komplet je odlično opravljal svoje delo več kot mesec dni, kar smo ga imeli na preizkusu. Uporabljane silikonske cevi tudi brez objemk izredno dobro držijo, saj je bilo njih odstranjevanje še najzahtevnejše opravilo pri odmontaži izdelka. Da ne bodo spustile trdno verjamemo, saj je njih debelina kar več kot dva milimetra. Hydorjeva črpalka tudi velja za eno neuničljivih, tako da EK-KIT-BASIC predstavlja dober nakup.

Cena
Večina ponudbe vodnih kompletov, ki jih najdemo po raznih trgovinah presega ceno 30 tisočakov, le redki pa se po delovanju lahko kosajo z Edijevim paketom – pa še ti so praviloma dražji. Glede na ceno zračnih hladilnikov (zelo dobri stanejo 10 tisočakov, najboljši še pet več) je komplet vodnega hlajenja relativno ugodna investicija. Tudi zato, ker Edijevi bloki predvidevajo montažo na vse trenutno znane platforme (AMD, Intel), tako da z združljivostjo ni nikakršnih težav. Kupec mora biti pozoren le pri izbiri matične plošče (pri AMD procesorjih), a slednje je za navijalce tako ali tako ključnega pomena – matična plošča je le temeljni kamen vsakega sistema.

Zaključek
EK-KIT-BASIC komplet vodnega hlajenja nas ni pustil hladne – prav nasprotno. Kar nekako s težavo smo se ločili od njega. Morebiti pa nam v prihodnje domači “vodni zanesenjak” nakloni še kakšen preizkus njegovih bodočih modelov in evolucij. Tokrat preizkušeni komplet lahko samo pohvalimo, saj glede na vložen denarni znesek dejansko prinaša zelo dobre rezultate. Z dražjimi bloki in močnejšimi črpalkami se da temperature sicer znižati, a vse prevečkrat na račun tihega delovanja. Slednje pa ima tudi svojo ceno, mar ne?

Ocena: 8,5 /10

Prednosti:
+ dobro hlajenje in tiho delovanje
+ cena
+ uravnoteženost kompleta

Slabosti:
– ni navodil