Sony Xperia Z2 vs. Samsung Galaxy S5 vs. HTC One M8

Piše Matej Špehar, To do – communicate online.

Naj najprej razjasnimo definicijo “neobjektiven test“. Sam nisem novinar, ki bi imel v malem prstu vse številke, funkcije, modele, tehnološke trike. Zaradi posla, ki ga opravljam je telefon moje osnovno orodje. Ni mi tako pomemben izgled, prisegam na funkcionalnost in vzdržljivost. Aparat mora biti stabilen, hiter, zelo pomembna je avtonomija baterije, vedno bolj pomembna je tudi kvaliteta vgrajenega fotoaparata.

Vsakega od spodnjih telefonov sem uporabljal vsaj teden dni. Enostavno je za 7 dni postal moj delovni stroj. Le tako lahko resnično preizkusiš telefon. V trgovini ga lahko sicer ogleduješ, primeš v roke, na hitro preletiš menije, ampak to ni to. Veliko pomenijo tudi ocene prijateljev, ki aparat že uporabljajo, a oni niste vi.

Tokrat sem imel v rokah tri paradne konje iz Sonyevih, Samsungovih in HTCjevih hlevov. Tisti, ki pogrešate sadje, iPhone 5s je bil na testu konec februarja (klik za ogled).

Če se vam ne ljubi brati, je spodaj še kratek video test.

Sony Xperia Z2

Najprej se boste seznanili z nekoliko nerodnim vtikanjem SIM in podatkovne kartice na svoje mesto. Ker smo fantje znani po tem, da je zadnja stvar, ki nas v takih situacijah zanima branje navodil ali googlanje, sem potreboval kar nekaj časa, da sem vse skupaj zagnal. Vendar, ko enkrat osvojiš sistem, gre. Če pa že imate kakšnega Sonya, vam je sistem itak že domač.

Z2 ima edini od testirane trojice fizično tipko za vklop fotoaparata. Ta deluje tudi, če je zaslon aparata zaklenjen. Zelo praktično, ko morate res hitro uloviti trenutek v vaš objektiv. In nekoliko nerodno, saj se lahko fotoaparat vklopi tudi v žepu. Nato pa vam telefon še sam od sebe koga pokliče 😉 Ne pišem kar tako, se je zgodilo, da je nekdo poslušal piš vetra in moje sopihanje na kolesu. Ne da bi ga jaz poklical.

Baterija je res odlična, z 3200 mAh vas čez dan ne bo pustila na cedilu. Sam sem imel ob zelo divjem dnevu, ko sem 2 uri telefon uporabljal tudi kot wifi hot spot (kar je običajno smrt za baterijo), isti dan še tekel dobro uro (to pomeni Endomondo, ki neprestano uporablja GPS in Bluetooth srčni merilec) ob enajstih zvečer še 50 % baterije. Kar je rekord! Niti moj lastniški Note 3 (predstavljen tukaj) ne zdrži tako dolgo, pa ima prav tako “konjsko” baterijo.

Aparat je narejen iz kvalitetnega, a zelo gladkega materiala, kar pomeni, da vam lahko zelo hitro poleti iz rok. Včasih imam občutek, da proizvajalci namenoma izdelujejo takšne aparate. Da prej doživijo smrtno srečanje s tlemi. Seveda pa so to lahko samo domneve.

Samsung Galaxy S5

Nisem ljubitelj Samsungov, a sem z njimi zelo na ti. Enostavno so bili njihovih paradni konji res pravi delovni stroji. A me je naboljši Galaxy pustil relativno hladnega. Ima zelo solidno baterijo, zdrži nekaj manj kot Sonyeva, a še vedno dovolj, da vam čez dan ni potrebno iskati napajalnega kabla. Tipkovnica je odlična, razmak med navideznimi tipkami ravno pravšen, da lahko tipkate z eno rok brez večjih napak. Tudi s fotoaparatom sem zadovoljen, meni upravljanja je dosti bolj pregleden kot pri njegovem starejšem bratrancu Note 3. Tudi na splošno je grafični vmesnik zelo dodelan in starejši Samsungi delujejo v primerjavi z njim kot bi bili iz kamene dobe.

A ima S5 tudi nekaj manj bleščečih točk. Za telefon najvišjega cenovnega ranga deluje plastično, ceneno. Imitacija kromiranega okvirja je bolj podobna kakšni otroški igrački kot resnemu aparatu. Galaxy S5 tudi ni ravno Strela McQueen, daleč od hitrostnega rekorda. Ob polni obremenitvi se tudi zelo segreva, kar zna dobro izčrpati baterijo. Edini od testiranih aparatov ima možnost odklepanja s prstnim odtisom, a ta mehanizem še ni tako izpopolnjen kot pri Applu. Lahko mi rečete štor, a sam sem zaradi prevelikega števila poizkusov uspel telefon celo zakleniti. Telefon se me je usmilil šele po vpisu Googlovega gesla. Zna biti nerodno, če gesla ne veste na pamet, vi pa telefon nujno potrebujete. Zvočnik na zadnji strani aparata je sicer glasen, a samo eden. Tako zvok ni tako dober kot pri obeh konkurentih, ki imata zvočnike na sprednji strani aparata.

Če ste se odločili kupiti Samsunga, pa se vam ne mudi – mali nasvet, počakajte na S6.

HTC One M8

Hudo luštna stvarca. Če bi izbiral po lepoti, bi bil HTC moj favorit. Najmanjši v konkurenci, seksi kovinsko ohišje iz enega kosa, ki je sicer zelo gladko (zelo hitro lahko doživi isto usodo kot Z2 – bližnje srečanje z asfaltom) a hudo fletno. Vsi sadjarji bodo sedaj skočili v zrak, a meni je oblikovno celo bolj všeč kot iPhone 5s. No, eleganca malo izgubi svoj šarm, ko hočete vtakniti polnilniško in SIM kartico. To je prava mala akrobacija. Ampak človek se vsega hudega navadi 😉

Odlikuje ga zelo močna vibra, ki jo čutite tudi, če ga potopite v nekaj debelih blazin. Nič več izgovorov za neodgovorjene klice 😉 Baterija je najšibkejša v trojici, a še vedno ste lahko brez skrbi nekje do poznega popoldneva, ko se boste morali ozirati po napajalcu. Nekoliko me je motila tudi občasna odsotnost tipke back, katero moramo pritisniti dvakrat (najprej, da se prikaže, nato da jo aktiviramo) ampak na to se človek hitro navadi.

Aparat je hiter, vse procese je obdeloval ekspresno. Verjetno poznate občutek, ko je telefon počasnejši od vaših ukazov in ga morate čakati? No, tu boste na to hitro pozabili. Če bi le bila baterija malo bolj polna sebe, bi bil to moj favorit. Tako pa?

Če bi imel možnost kakšnega obdržati doma, bi obdržal Sonya. Predvsem zaradi baterije, hitrosti in odličnega fotoaparata. Katerega bi izbrali vi? Zapišite v komentar!