Spletne zmenkarije niso igra, temveč resnično spreminjajo človeštvo

Na Tinderju, Bumblu ali katerikoli drugi podobni aplikaciji se uporabniki odločamo v nekaj sekundah. Te odločitve seveda niso skrbno premišljene, temveč se enostavno sprašujemo, ali ta oseba dejansko izgleda tako kot na sliki, ali ima ta oseba kaj zanimivega za povedati, ali je ta oseba popolni čudak itd. Med uporabo tovrstnih zmenkarskih aplikacij se počutimo, kot da igramo igro. Če ste si ogledali film z Matthewom Broderickom iz leta 1983, War Games, se verjetno spomnite prizora takoj na začetku, ko glavni akter navdušeno strmi v zmožnosti, ki mu jih ponuja tehnologija. Nekaj podobnega se dogaja z nami, ko uporabljamo aplikacije, kot je Tinder.

“Ko podrsavamo levo in desno, sloni na naših plečih prihodnost človeštva”

Prav tako kot Broderick, ki ugotovi, da ni vse samo igra, se tudi mi ne bi mogli bolj motiti. Z vsako odločitvijo sprožimo nešteto sil in akcij. Ko podrsavamo levo in desno, sloni na naših plečih prihodnost človeštva. Na srečo lahko s tem v bistvu rešujemo človeštvo in ga ne uničujemo. V večini primerov!

Dolgo časa so se ljudje med seboj poročali in vzgajali otroke, ki so bili del njihovih skupnosti. Vse to se je spremenilo, ko smo začeli raziskovati svet in se naseljevati po njem, vendar so še vedno igrale ključno vlogo ideje religije in rase – v redkih primerih se je zgodilo, da bi kdo razmišljal po svoje.

V času pred 2. Svetovno vojno so ljudje v večini primerov svoje partnerje spoznavali preko družine. V 50-ih je prišlo do porasta spoznavanja “prijateljev od prijateljev”, in ta metoda je nekako ostala dominantna skozi celotno stoletje.

Začetki spletnih zmenkarij

Spletne zmenkarije so se prvič pojavile ob prihodu interneta, ko smo se začeli spraševati, kako tam najti partnerja? Do leta 2000 je po vseh raziskavah 10 % vseh ljudi našlo svoje partnerje na spletu, v primeru istospolnih razmerij pa je bila ta številka celo 20 %. V obeh primerih je šlo za čisto prve spletne strani, ki so ponujale možnost, da so uporabniki spoznavali druge ljudi.

Do leta 2010 – dve leti pred izidom Tinderja – so te številke dosegle neverjetnih 20 % in 70 %. “Prijatelji prijateljev” so v partnerskih odnosih padli za 20 % v obeh primerih.

Kaj pa se je zgodilo s prihodom TInderja? Tinder je trend močno pospešil. Januarska študija Univerze Stanford je v svojo analizo vključila podatke do leta 2017 in ugotovila, da se je 29 % heteroseksualnih parov in 65 % istospolnih parov spoznalo preko spleta.

Leta 2014 je Tinder beležil preko milijarde “swipov” na dan; danes je ta številka skoraj dvakrat večja. Tinder pravi, da je kar 36 % ljudi na Facebooku ustvarilo Tinder profil; to v bolj plastičnih številkah pomeni 800 milijonov ljudi. Na Tinderju je bilo do danes več ujemanj, kot je ljudi na svetu.

Strokovnjaki celo poročajo o takšni zasvojenosti, da “in-house” sociolog pri podjetju Bumble, ki je predhodno delal za Tinder, svetuje, da aplikacije ne uporabljamo več kot pol ure na dan, da bi maksimizirali rezultate. Tudi preostanek uporabnikov tovrstnih aplikacij je podobno zasvojen: 370 milijonov uporabnikov uporablja Badoo, ki je tako najbolj uporabljena mednarodna zmenkarska aplikacija – v povprečju uporabnik tam prebije 90 minut na dan.

Internet je povečal število porok

Če morda mislimo, da na zmenkarskih aplikacijah zgolj zapravljamo čas in se nikoli v resnici ne dobimo, se pošteno motimo. Ocene kažejo, da na svetu vsak teden poteka en milijon Tinder zmenkov. Torej ne gre zgolj za brezvezno podrsavanje levo in desno; študija iz leta 2015 je celo ugotovila, da je uporaba interneta po vsej verjetnosti povečala število porok za neverjetnih 33 % v primerjavi s hipotetičnim “internet-free” svetom.

Ne glede na to, kako kontradiktorno se to sliši, je Tinder pomagal pri ohranitvi poroke oz. klasičnega zakona kot institucije – preprosto s tem, da nas je bolj povezal med seboj. Študije kažejo tudi to, da se poroke parov, ki so se spoznali na spletu, zgodijo hitreje po prvem zmenku kot med pari, ki so se spoznali v živo. Podatkov o tem, ali eni ali drugi zakoni držijo dlje, sicer nimamo, so pa že bile narejen študije, ki se obračajo tako v eno kot drugo smer.

Kakorkoli pogledamo je to naš nov romantični krog. Vsaj tretjina vseh porok v ZDA se zgodi med partnerji, ki so se spoznali na spletu. To pomeni več kot 600.000 parov na leto, in to pomeni tudi to, da ti pari ne bi spoznali svojih partnerjev, če ne bi živeli v času tehnologije in predvsem interneta.

Vpliv teh “internetnih parov” na celoten svet zmenkarij pa se ne konča s poroko; v bistvu se vse skupaj šele dobro začne. “Internetni pari” delujejo potem kot neke vrste ambasadorji, ki recimo spoznavajo med seboj še svoje kolege itd. Kdo ve, kako močan je lahko ta efekt snežne kepe in koliko ljudi, ki si nikoli ni niti predstavljalo, da bi uporabljali Tinder ali Bumble, postanejo najbolj intenzivni uporabniki teh aplikacij.

Če nekoliko bolje pomislimo, lahko tovrstne vzorce, kjer ljudje skorajda podzavestno sledimo ostalim, najdemo praktično povsod. Gre za digitalno posvojitev nekih vzorcev, ki se jih sploh ne zavedamo. Na tak način se svet hitro spreminja in kot vse kaže ta hitrost ne bo upadla tako kmalu.

Rasa in razred

Prvo, kar je pomembno izpostaviti je, da spletne zmenkarske aplikacije ustvarjajo rasno mešane pare veliko hitreje, kot bi to lahko dosegla družba, ki sicer tudi postaja vse bolj rasno mešana. Od leta 1967 smo lahko v ZDA spremljali počasno, ampak stalno rast odstotka rasno mešanih porok – iz 3 % na 9 % v letu 1995. Napredek je bil počasen, vendar je še vedno obstajal.

Kljub temu dve ločeni študiji iz leta 2017 in 2018 zaključujeta, da se je krivulja spletnega zmenkarstva spremenila iz linearne v ukrivljeno. Rezultati teh raziskav so tako pomembni, da jih je vredno v celoti citirati: “Rast je postala bolj strma okrog leta 2006, nekaj let po tem, ko je spletno zmenkarstvo postalo bolj popularno: ravno v tem času so na plano prišle platforme, kot je OKCupid. V 20-ih je odstotek novih, rasno mešanih porok zrasel iz 10.68 % na 15.54 %, kar je pomenilo veliko rast. Ta odstotek je ponovno poskočil še leta 2014, in sicer na 17.24 %, kjer je ostal tudi leta 2015. Spet je zanimivo to, da je ta skok nastal malce po izidu aplikacije Tinder“.

Še ena študija, ki se je ukvarjala z rasno sestavo porok v ZDA ugotavlja, da uporabniki spletnih zmenkarskih aplikacij v večji meri pristanejo na zmenku z osebo druge rase. Ta razlika je 7-odstotna, kar sicer ni pretirano veliko, vendar vseeno dovolj.

Torej, kaj lahko iz vsega povedanega sklepamo? Milenijci in predstavniki generacije Z za rasno integracijo naredijo več kot mnogi civilni voditelji izpred 40 in 50 let.

Zmenkarske aplikacije ustvarjajo novo aristokracijo

Vsi tisti, ki hočemo pravično in pošteno družbo, morda ne bomo vedno odprtih rok sprejeli spletne zmenkarije. Zavedati se je potrebno, da rasa ni edini ločevalni faktor, ki je (in roko na srce še vedno) ločevala družbo. Tukaj je tudi razred.

Če se sprašujete, kje se tukaj znajdejo preproste zmenkarske aplikacije, je odgovor sila preprost, in sicer v raznih zasebnih, “naročniških” zmenkarskih aplikacijah. Obstaja recimo ekskluzivna aplikacija League, ki ima 300.000 članov in kar 500.000 članov dolgo čakalno listo, potem je tukaj Luxy, ki pravi, da je polovica njihovih članov vrednih pol milijona ameriških dolarjev ali več itd. Najbolj ekskluziven primer tovrstnega omrežja pa je Raya, zmenkarska storitev v Los Angelesu, ki sprejme samo 8 % vseh, ki se prijavijo, in ima sedaj 10.000 članov v 12-ih državah.

Najbolj obupani posamezniki, ki so želeli vstopiti v Rayo, so ponujali tudi 10.000 ameriških dolarjev. Ne glede na to pa Raya svoje člane ocenjuje na podlagi večih kriterijev kot so število Instagram sledilcev in število ljudi, ki jih kandidat pozna in so že v klubu. Ustanovitelj tega ekskluzivnega kluba je v glavi imel neke vrste utopično vizijo “digitalnega Davosa” za zmenke. Tako kot vse ostale utopične vizije ima tudi ta nenamerne posledice.

Zmenkarske aplikacije bi lahko postale indikatorji družbenega razreda. To bi pomenilo tudi to, da bi ljudje spoznavali samo sebi enake, torej enako bogate, enako popularne itd. Ta efekt ni tako zanemarljiv, kot se morda zdi, saj bi lahko brez težav trajal več generacij. Če se recimo par spozna na Rayi, ali bosta starša dovolila otroku, da uporablja Tinder? Tukaj pa lahko začnemo govoriti o zmenkarskih aplikacijah, ki ustvarjajo novo aristokracijo.

Ravno zato smo mnenja, da mogoče ne bi bilo slabo pogledati na aplikacije kot so Tinder, Bumble in Badoo iz nekoliko drugačne perspektive. Namesto pomikanja v ekskluzivo lahko postanemo bolj odprti za povezovanje preko meja rase ali razreda in ostalih ločevalnih dejavnikov. S tem pripomoremo k bolj odprti družbi, bolj raznoliki in manj razdeljeni.

Tudi, če recimo pridemo na določeno aplikacijo z določeno rasno ali razredno preferenco, si lahko še vedno dovolimo presenečenje v obliki kakšne zanimive povezave.