Deregulacija digitalne regulacije u Europskoj uniji?

Ključni zakonodavni akti uključuju Zakon o digitalnim uslugama (DSA), Zakon o digitalnim tržištima (DMA), Zakon o upravljanju podacima (DGA), Zakon o podacima (DA) i Zakon o umjetnoj inteligenciji. Riječ je o sveobuhvatnoj reformi digitalnog pravnog poretka čija je glavna svrha bila zaštita temeljnih prava, sigurnost korisnika, pravednost tržišta i tehnološki suverenitet EU-a.

Vendar pa ta regulativni zagon spremlja vse glasnejša kritika s strani industrije, nekaterih držav članic ter celo evropskih institucij. Opozarjajo, da je rezultat prenormiranost, pravna kompleksnost, administrativna obremenitev in posledično upad konkurenčnosti evropskih digitalnih podjetij. V odziv na to se je pojavila zamisel o “omnibus” deregulacijski pobudi, ki naj bi v naslednjem zakonodajnem obdobju poenostavila, racionalizirala ali celo odpravila nekatere digitalne regulativne obveznosti.

Podjetja, zlasti mala in srednje velika (MSP), ki tvorijo tudi hrbtenico slovenskega gospodarstva, poročajo o “regulativni paralizi”, kjer ne zmorejo več slediti množici regulatornih zahtev. V mnogih primerih regulacija vodi do obratnega učinka, saj podjetja raje izstopajo iz določenih dejavnosti, kot da bi tvegala neskladnost. Evropski model se sooča z realnostjo: ZDA gradijo digitalno konkurenčnost na temelju sektorske samoregulacije, Kitajska pa z nadzorno centralizacijo. V tem kontekstu se zastavlja ključno vprašanje, ali bo EU zmožna slediti vsem regulativnim ciljem, hkrati pa spodbujati inovacije in rast. Slovenija je kot majhna država z omejenimi regulatornimi zmogljivostmi med prvimi podprla pobude za poenostavitev digitalne regulacije. Nacionalni organi, zadolženi za izvajanje regulacije digitalne ekonomije, že dlje časa opozarjajo na pomanjkanje kadrov, pravno fragmentacijo in težave MSP pri skladnosti. Za Slovenijo bo zato ključno, da se aktivno vključi v oblikovanje vsebine “omnibus” svežnja.

Omnibus

Pojem »omnibus« v zakonodajnem kontekstu običajno pomeni horizontalni zakonodajni instrument, ki v eni pravni potezi spreminja več obstoječih predpisov, z namenom poenotenja, poenostavitve ali racionalizacije. V kontekstu digitalne deregulacije EU gre za pobudo, ki preseka podvajajoče se zahteve med DSA, DMA, Aktom o umetni inteligenci, Aktom o podatkih itd., standardizira definicije, poenostavi postopke skladnosti in zmanjša regulativno fragmentacijo med državami članicami. Čeprav na mizi še ni uradnega predloga Evropske komisije, so se v krogih znotraj Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo (DG CNECT) ter Generalnega sekretariata Sveta že začeli pripravljalni pogovori o možnosti skupnega deregulacijskega svežnja v letu 2026 ali 2027. Kot možno rešitev se omenja predlog oblikovanja enotne “Deklaracije o digitalni skladnosti” za več regulatorjev hkrati. Deregulacijski sveženj bi lahko uvedel enoten kontaktni organ, skupne portale za poročanje in centralizirane registre.

Poseban naglasak treba staviti na uklanjanje ili pojednostavljenje određenih zahtjeva za mikro i mala poduzeća, kao što su izuzeća od procjena utjecaja na temeljna prava, rjeđe izvještavanje i automatizirani alati za samoprocjenu usklađenosti.

Međutim, postoje i (opravdane) zabrinutosti: jedna od glavnih od strane organizacija civilnog društva i akademske zajednice jest da bi deregulacija mogla potkopati teško stečene standarde zaštite podataka, sigurnosti djece na internetu i drugih temeljnih prava korisnika digitalnih usluga. Istodobno, postoji rizik da pojedine države članice EU neće pristati na deregulaciju, budući da su neke već uvele nacionalne prakse iznad standarda.

Problemi u provedbi Zakona o umjetnoj inteligenciji

Zakon o umjetnoj inteligenciji (AI Act), koji je Europska unija formalno usvojila u proljeće 2024., prvi je sveobuhvatni pravni okvir na svijetu za reguliranje umjetne inteligencije (AI). Cilj zakona je omogućiti sigurnu upotrebu umjetne inteligencije koja poštuje temeljna prava, demokraciju i vladavinu prava, a istovremeno potiče inovacije i tehnološki razvoj u EU.

Zakon se temelji na pristupu temeljenom na riziku i klasificira sustave umjetne inteligencije prema njihovom potencijalnom utjecaju na pojedince i društvo. Sustavi s neprihvatljivim rizikom su zabranjeni, sustavi visokog rizika podliježu strogoj regulaciji, dok su sustavi s ograničenim ili minimalnim rizikom prepušteni dobrovoljnoj samoregulaciji.

Međutim, provedba Zakona o umjetnoj inteligenciji suočava se s nizom ozbiljnih izazova u vezi s pravnom jasnoćom, tehničkom izvedivošću, institucionalnim kapacitetima i spremnošću država članica, uključujući Sloveniju. Unatoč političkoj podršci na razini EU, ostaje niz otvorenih pitanja koja mogu utjecati na učinkovitost i pravovremenost provedbe. Jedan od središnjih problema Zakona o umjetnoj inteligenciji je pravna dvosmislenost i složenost u klasifikaciji sustava umjetne inteligencije u pojedinačne kategorije rizika. U praksi je često nejasno kada primjena umjetne inteligencije predstavlja „visoki rizik“ – posebno u slučajevima kada uključuje kombinaciju nekoliko funkcionalnosti. Korisnici i programeri morat će provoditi samoprocjene, što predstavlja značajan regulatorni teret, posebno za srednja i mala poduzeća. U Sloveniji se zbog fragmentacije sektora i nedostatka središnjeg regulatornog tijela već javljaju poteškoće u razumijevanju zahtjeva za procjenu rizika sustava umjetne inteligencije. Zakon o umjetnoj inteligenciji također predviđa uvođenje tzv. „regulatornih pješčanika“ – kontroliranih okruženja za testiranje rješenja umjetne inteligencije. U Sloveniji još nije uspostavljen regulatorni pješčanik, što ometa uključivanje inovatora u daljnji razvoj rješenja temeljenih na umjetnoj inteligenciji. Istovremeno, Slovenija još nije imenovala nadležno tijelo do ljeta 2025., a u praksi ne postoji jasno razgraničenje između institucija poput Povjerenika za informiranje, Ministarstva digitalne transformacije, Ureda za informacijsku sigurnost itd.

Zaključak

V primerjavi z ZDA, ki poudarja mehko samoregulacijo, in Kitajsko, ki implementira stroge nadzore, je EU ubrala pot formalnega urejanja uvedbe umetne inteligence na vseh ravneh. ZDA uporabljajo prostovoljna načela (npr. NIST AI Framework), Kitajska pa stroge pred-registracije in varnostne presoje. EU je med njimi edina, ki vzpostavlja zelo kompleksen in pravno zavezujoč okvir, s čimer se vse bolj postavlja vprašanje konkurenčnosti evropskega trga. Akt o umetni inteligenci je vsekakor zgodovinski korak v pravni ureditvi umetne inteligence. Njegova uspešnost pa bo odvisna od tehnične operacionalizacije določb, jasne institucionalne razdelitve pristojnosti, pravočasne vzpostavitve podpornih mehanizmov in prilagajanja hitro razvijajoči se tehnologiji. Če temu ne bo tako, tvegamo, da bo Evropa s svojo regulacijo inovacije bolj zadrževala kot spodbujala. Deregulacija digitalnega sektorja v EU zato ni poziv k odpravi pravnega reda, temveč prizadevanje za učinkovitejšo, usklajeno in sorazmerno regulacijo. “Omnibus” deregulacijska pobuda je priložnost za EU, da se izogne regulativnemu zasičenju, za Slovenijo pa je to tudi priložnost, da kot aktivna članica prispeva k oblikovanju racionalnega evropskega digitalnega okvira.