Recenzija: Disintegration – strateška prvoosebna streljanka

Prvoosebne streljanke in realno-časovne strategije se zdijo precej nezdružljive, a Disintegration še zdaleč ni prvi tovrsten zvarek. Nekoliko starejši igralci se utegnejo spomniti iger: Battlezone (1998), Giants: Citizen Kabuto in Savage: The Battle for Newerth. Sicer pa so ta neobičajen teren preizkušale tudi nekatere vojaške simulacije, na primer Commandos: Strike Force ter Hidden & Dangerous. Disintegration se že v osnovi loči od njih po nadzoru, ki omogoča premikanje po zraku, podobno kot kultna Descent in Forsaken. Ključno vprašanje pa je, če se ta nekonvencionalna znanstveno-fantastična streljanka na krilih solidinih idej dvigne visoko ali ostane bolj pri tleh.

Prvi vzlet
Igra je debitantski izdelek mlade neodvisne razvojne ekipe V1 Interactive, ki jo vodi Marcus Lehto, eden ključnih mož prvotnih ustvarjalcev franšize Halo. Ta pa se ni domislila zgolj solidnega koncepta za igralnost, temveč tudi zanimive premise o prihodnosti, kjer so človeški umi integrirani v robotske mašine. Toda igrina všečna zasnova zaradi nedovršene pripovedi žal ne uspe izkoristiti svojega potenciala in tako zgodba ob spremstvu medlega glasovnega igranja ter slabo povezanih vmesnih sekvenc naposled ustvari mlačen vtis. To pa je šele začetek težav igre, ki bi z malo več truda lahko postala nekaj posebnega.

Turbulenca

Osrednja zvezda konflikta med dobrimi in slabimi roboti je pilot gravitacijskega skuterja, Romer Shoal, ki med opravljanjem misij hkrati nastopa kot poveljnik zavezniških sil. Gravcycle resda lebdi nad tlemi, a je primeren za ravno prav visoke polete, da ima protagonist dober pregled nad terenom. Tu pa v igro pridejo sestavine strategij, ki igralcu omogočajo nekomplicirano ukazovanje soborcem. A prav plitkost strateških elementov je eden glavnih spodrsljajev sicer dokaj posrečene žanrske mešanice. Marsikdo je po napovedih razvijalcev namreč pričakoval globoko strateško izkušnjo, v resnici pa vse skupaj spominja na ukazovanje iz Star Wars: Republic Commando in podobnih taktičnih streljank.

Grob pristanek
Omejenost svobode pa se kaže tudi v slabo razvitemu sistemu za nadgrajevanje atributov in v odsotnosti kakršnekoli kustomizacije plovila. Namesto, da bi igralec pred začetkom misije sam izbral vrsto orožja in nabor sobojevnikov, za to poskrbijo kar razvijalci s prednastavljeno opremo. To pa na koncu močno prizadane vrednost ponovnega igranja, saj so naloge že same po sebi precej linearne ter razvlečene. In čeprav v njih ne manjka solidno postavljenih kontrolnih točk, je celotno misijo potrebno začeti znova, če igralec pred zaključkom ugasne igro.

Disintegration kljub omenjenim napakam ni slaba igra, vendar za trenutno ceno ponuja bistveno premalo. Še posebej, ker je marsikdo veliko upov polagal v njeno večigralstvo, ki pa je na konzolah že popolnoma mrtvo. Če vas prvoosebno streljanje nad tlemi z blagim pridihom strategije vseeno mika, je zagotovo smiselno počakati na precej nižjo ceno. Do takrat pa se lahko pozabavate s kakšno pristno 6DOF streljanko kot sta Overload in Sublevel Zero Redux

Povzetek:

+ zabavna zmes na videz nezdružljivih žanrskih oblik
+ intuitiven nadzor
+ obsežna kampanja
+ intenzivno bojevanje

– plitki strateški elementi
– pomanjkljivo enoigralstvo
– razvlečene in generične misije
– slaba optimiziranost na konzolah

Ocena: 6/10