Gladine oceanov se dvigajo, podjetja pa gradijo plavajoča mesta

Ne glede na to, ali v to verjamemo ali ne, svet se počasi potaplja. Če se napovedi izidejo, bi lahko gladina morja zelo kmalu drastično spremenila obliko skupnosti po svetu. Kraji kot so Wall Street, Miami, Šanghaj in ostala mesta, bi lahko v roku sto let pristala pod vodo. Marca so bili Združeni narodi priča bizarni, ampak briljantni ideji futurističnega vizionarja, ki upa, da bo s plavajočimi mesti, ki uporabljajo pametno tehnologijo, recikliranje in futuristične sisteme, rešil človeštvo.

Verjetno smo vsi gledali legendarni film Waterworld režiserja Dennisa Hopperja. Arhitekt Bjarke Ingels, ki je projekt dizajniral, trdi, da njegova ideja ni Waterworld, da ljudje ne bomo živeli na morju. Ideja je, da bomo ljudje živeli v heksagonalnih plavajočih zgradbah oz. na plavajočih otokih velikosti treh nogometnih igrišč, ki bi prenesli okrog 300 ljudi. Prebivalci teh otokov bi živeli v samooskrbnih skupnostih, in če povežemo dotične otoke med seboj, lahko dobimo vasi in mesta, ki bi po napovedih futuristov lahko obsegala 10,000 prebivalcev.

Avtor koncepta je podjetnik Mark Collins Chen, ki je pred kratkim opravljal funkcijo ministra za turizem v rodni Francoski Polineziji. Gre za otočni teritorij sredi Pacifika, ki je verjetno eden prvih, ki bi v naslednjih desetletjih lahko končal pod vodo. Lansko leto je Chen ustanovil podjetje Oceanix, da bi preučil in konec koncev zgradil plavajoče objekte in infrastrukturo, s katero bi človeštu pomagal pri podnebnih spremembah.

Chenov koncept je trenutno najbolj oprijemljiv od vseh alternativ

Obstajata dve veliki razliki med Chenovim konceptom in peščico ostalih idej, ki prav tako stremijo v smeri plavajočih skupnosti. Prva je obseg: če projekt Oceanix uspe in če zaživi en sam otok, bi lahko eksperiment teoretično ponavljali v nedogled.

Druga pomembna razlika pa je, da Chenov koncept vsebuje dober načrt, kako spraviti plavajoče skupnosti dober kilometer od največjih globalnih mest. Chen in Ingels imata v mislih uporabo materiala “biorock” – substanca, ki se oblikuje z elektro akumulacijo mineralov v slani vodi. Gre za že obstoječi koncept, ki ni samo naravi prijazen, temveč se trenutno uporablja tudi za pospeševanje rasti koralnih grebenov.

Brez dvoma je celotna ideja precej utopična, kar lahko vidimo že iz samih fotografij koncepta. Ingels je koncept orisal nekako tako: “Predstavljajte si skupnost, kjer imate tržnico na vodi, kjer se sprehajate, kot to počnete danes na ulicah, kjer se premikate z električnimi navtičnimi plovili po ulicah na vodi. Enaka postavitev in konfiguracija se lahko uporabi za vse kulture. Kar mi želimo doseči je urbana, družbena infrastruktura.

Chen je zgradil ekipo “superjunakov”

Še ena zanimiva stvari pri konceptu je, da je Chen s svojo ekipo povezal pametne, vizionarske posameznike, ki bodo in so do neke mere že pomagali pri soočanju s problemi. Vprašanje hrane? Lahko jo gojimo s pomočjo hidroponike in aeropnike. Recikliranje? Ekstremna vodna reciklaža, izvedljivo. Hidroponika, aeroponika, trajnostni transport in platforma, ki potencialno lahko zdrži grozne hurikane in ostale vremenske pojave? Po mnenju Chenove ekipe imamo tudi to.

Velika slika: ideja je zagotovo “kul”. Če pogledamo nekoliko širše, je vizija podjetja Oceanix centralni, odprti sistem, kjer vsak “otok” predstavlja pomembno stičišče zdravstvenih, izobraževalnih, verskih, kulturnih in drugih aktivnosti. Če se zgodi, da neko mesto ali vas pristane pod vodo, Chenova ideja daje upanje in mesto, kamor ljudje začasno ali za stalno pridejo živet.

Ideja je bila prvič predstavljena na prvi okrogli mizi Združenih narodov na temo Trajnostnih plavajočih mest. Chenove napovedi sežejo preko teorije: “Nismo tukaj zato, da samo teoretiziramo. Vsi, ki smo del ekipe, želimo, da stvar zaživi, da se zadeve zgradijo”: Prvi korak bi naj bil prototip umetnega otoka, ki naj bi bil lociran v New Yorku na reki East River.

Plavajoči otoki ne bodo namenjeni zgolj bogatim

Takoj, ko je govora o takšnih in podobnih futurističnih idejah, se pojavi vprašanje, ali bodo namenjene zgolj tistim, ki si bodo tovrstno razkošje lahko privoščili. Chen je takoj na začetku dejal, da to nikakor ni njegov cilj oz. cilj ekipe. “Naš cilj je, da zgradimo plavajoča mesta, ki so cenovno dostopna vsem delom sveta, ki potrebujejo tovrstno infrastrukturo. Nikakor si ne želimo, da bi dotična mesta bila dostopna zgolj bogatim oz. privilegiranim skupinam ljudi”, je povedal Chen.

Kot smo že omenili, je predlog bil predstavljen pred Združenimi narodi, ki pa za zdaj še niso podali mnenja oz. še niso potrdili strinjanja s projektom. Ne glede na vse je Victor Kisob, namestnik izvršnega direktorja programa Združenih narodov za naselja, povedal: “Vse rešitve morajo biti analizirane v sklopu do sedaj uporabljenih načinov gradnje mest. Naša dolžnost je, da sektor razvijamo v smeri, ki je dobra za vse ljudi”. Na prvi pogled se to mišljenje sklada s Chenovim, vendar je zelo pomembno, da Združeni narodi dejansko sprejmejo idejo. V nasprotnem primeru je vse skupaj zgolj zanimiv poizkus futurističnega razvoja mest, katerih pa smo že navajeni.