Call of Duty: Black Ops – Cold War

Call of Duty je z aktualnim Black Ops – Cold War dosegel štiriindvajseti del, kar je za nekatere grda molža vedno enakih prijemov, za druge pa lep primer anglosaškega reka “ne popravljaj, če ni pokvarjeno”. Serija se je pač ugnezdila na neki točki, kjer ne potrebuje prelomnih novosti, saj jih njena milijonska publika ne terja. Le malo se prestopa, kakor Rambo pri košnji uletavajočih nepridipravov, in vsako leto pošlje kroglo v sredino (svoje) tarče. Dokler ljudstvo ne bo reklo “dovolj!”, je od vsakoletnega novega dela neumestno pričakovati spremembo recepture, in natanko to velja za Cold War.

Hladna vojna je Call of Duty, kakršen je vedno bil in kakršen v dogledni prihodnosti tudi bo. S starimi in novimi liki iz podserije Black Ops se v razburljivih osemdesetih letih minulega stoletja odpravimo na jago za bondovskim nepridipravom, ki bi rad vrgel iz ravnotežja krhko premirje med jedrskima velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo. Zadeva je tako pomembna, da nam v zgodbeni kampanji s podatki strežejo historične face, kot je Ronald Reagan. Sliši se blazno kul in napredno, ampak v resnici gre za tipsko CoD-štorijo, v kateri je zlohotnež neka zunanja stranka, ne pa recimo ekonomsko-politično-sistemska situacija s kompleksnim ozadjem in človeškim faktorjem. Meje dobrega in zlega so jasno začrtane in ve se, kam spadamo. Škoda, da novi glasovni igralci niso na zvezdniški ravni prvih Black Ops, ki ga Cold War neposredno nadaljuje, in da je (pop)kultura osemdesetih prisotna le občasno. Je pa kul, da so v igri trije različni konci, čeprav enega izberemo šele čisto na kraju. Zanimivo je, da so si s pripovednega stališča nekateri stari Call of Dutyji upali več, ampak očitno je novodobna publika zadovoljna z žvečenjem enih in istih prijemov, ki jim je v širšem pogledu mesto v B-filmih ali pogrošnih romanih za na letališče.

Na srečo dotična medija ne moreta postreči z interaktivnostjo, in pri igranju je CoD soliden, zloščen ter klasično neinovativen. Če te vzburja misel na zabavno, direktno in ne pretirano težko polaganje precej butastih sovražnih soldatov, ki so tam predvsem zato, da se s kroglo v možganih in peno na ustih vzdušno zložijo po tleh in ti dajo vedeti, kakšen svet rešujoč heroj si, potem je Cold War pravi zate. Občasno rešetanje poseže v filmski spektakel, ko denimo po pisti zasledujemo tovorno letalo in se otepamo zasledovalcev, drugič se kot komandosi plazimo po velikem sovražnem oporišču in se nasprotnike trudimo odstranjevati tako, da nas njihovi kameradi ne opazijo in ne sprožijo alarma. Mhm, klasičen CoD, seveda z lično grafiko in velikimi eksplozijami, zlasti na močnem PC-ju oziroma na PlayStationu 5 ter Xboxu Series X.

Večigralstvo je v Cold War glede na minulo leto in Warzone poenostavljeno na rovaš “vračanja h koreninam.” To ne pomeni, da je s tekmovalnim spletnim rešetanjem v osnovi kar koli narobe, saj je občutek pri razpošiljanju svinca iz mnogih orožij in sopihajočem tekanju izvrsten. So pa prizorišča manj kompleksna in krogle močnejše, tako da za uboj pretežno zadostuje en sam zadetek v glavo ali prsni koš. To je lahko dobro ali slabo, odvisno od človeka. Med novimi načini najbolj seka Combined Arms, kjer se dvanajst sodelujočih bori za nadzorne točke. In nadmočno je, da multiplayer podpira skupno udejstvovanje ne glede na platformo, verziji za PS4 in XBO pa omogočata brezplačno nadgradnjo na inačici za PS5 in XBS.

Tekmovalnemu večigralstvu se kakopak pridružijo Zombiji s perforiranjem gnilih nacijev. Zombies so sicer zabavni, a imajo za zdaj eno samo karto, na srečo pa naj bi jih brezplačno razširili, tako kot celoten Cold War, ki pusti uležano soliden vtis. Novosti od te igre res ne gre pričakovati, ampak za kokičasto piu-piu-pinjau zabavo in sprostitev po napornem dnevu ni boljšega.